Prva številka Biltena Slovenskega konservatorskega društva je, kot veste, izšla leta 2011, ko je društvo vodila predsednica Danijela Brišnik. Vsebinsko je bil tedaj bilten ambiciozno zasnovan, saj je poskušal zaobjeti živahno društveno dogajanje in izvajanje svojega programa dela, dosežke posameznih konservatorjev oziroma članov društva zlasti skozi prizmo Stelètovih nagrad in priznanj, različno aktualno tematiko in problematiko, s katero se konservatorji ter članice in člani društva in tudi ljubitelji in lastniki kulturne dediščine nenehno srečujemo. Toda izdajanje tovrstne publikacije ni lahka naloga in vse do letos ni doživela ponovitve, kajti šele pred kratkim smo uspeli znova zbrati moči in rezultat tega je druga številka Biltena. Povod zanjo pa je tokrat poseben, to je obeležiti 45 let obstoja in delovanja Slovenskega konservatorskega društva. Spomladi leta 1971 je bil v Piranu organiziran prvi oziroma ustanovitveni občni zbor društva, na katerem je bil poleg organov društva izvoljen njegov prvi predsednik, dr. Stane Bernik.1 Od takrat je minilo 45 let, v katerih so se zvrstile različne prireditve, posveti, ekskurzije in drugi dogodki v organizaciji društva, pomembni tako za razvoj konservatorske dejavnosti, utrjevanje medsebojnih strokovnih in prijateljskih odnosov kot tudi za razvijanje zavesti o kulturni dediščini in njenem ohranjanju. V skladu z namenom je tokrat vsebinski koncept druge številke Biltena nekoliko prilagojen in malce bolj zazrt v preteklost. Zato poleg uvodnih besed podpisanega najprej sledi kronika društva, v kateri je Damjana Pečnik na zgoščen način za vsako leto posebej orisala najpomembnejše dogodke in glavne poudarke društvene dejavnosti v letih njegovega obstoja.
Bilten, katerega namen je, po eni strani obeležiti 45 let Slovenskega konservatorskega društva, po drugi pa narediti nov korak proti izpolnjevanju temeljnih nalog društva, ki smo jih zapisali v statutu. Z orisano vsebino smo želeli strniti težnje k popularizaciji dejavnosti varstva kulturne dediščine, strokovnemu izpopolnjevanju in izobraževanju ter pospeševanju interdisciplinarnega povezovanja. Živimo in delujemo namreč v času, ko je za uspeh združevanje in povezovanje neizbežno in nujno, kulturna dediščina pa je za povezave idealno polje. Enako velja za naše društvo, ki združuje zaposlene s širšega področja konservatorstva in restavratorstva, se pravi tiste dejavnosti, ki tako rekoč omogočajo neposreden stik s spomeniki oziroma dediščino naših prednikov, dovoljujejo otip umetnin. To pa je privilegij, ki uvršča omenjena poklica med najlepše na svetu. Vendar ta posebna pravica ni samoumevna, temveč nas v prvi vrsti obvezuje, da svoj poklic ali poslanstvo opravljamo osebno zavzeto, z radovednostjo in spoštljivostjo do materialnih ostalin preteklih obdobij. Istočasno nam naša dejavnost s svojimi privilegiji omogoča številna nova spoznanja, ki bi jih morali vestno beležiti in v ustrezni obliki posredovati vsem, ki imajo za to interes, in seveda našim zanamcem. To je poleg ohranjanja dediščine naša osnovna etična obveza, ki jo med drugim določata 23. in 26. načelo etičnega kodeksa Slovenskega konservatorskega društva.5 Se pa tako kot vsa podobna društva tudi naše sooča s problemi osebne zavzetosti članstva. Gre za težavo, ki jo društvo čuti od same ustanovitve naprej, zato smo se je v teh letih navadili do te mere, da je skorajda več ne zaznavamo. Vendar kljub tovrstnim oviram, ki bi mogoče koga pahnile v malodušje, nekateri ne bomo odnehali. To dokazuje prav druga številka Biltena s sicer določenim številom avtorjev oziroma sodelavcev, a nas je dovolj, da peljemo barko našega društva naprej. Čez pet let, ko bomo praznovali še pomembnejši jubilej, bo čas, da znova preštejemo vrste, vendar smo v širšem vodstvu društva prepričani, da v naši dejavnosti lahko le napredujemo. V tej luči podpisani dolgujem le še iskreno zahvalo vsem avtorjem za njihove prispevke, posameznikom za fotografsko prilogo, zlasti Tinetu Benediku, Jovu Grobovšku, Ivanu Bogovčiču, tajnici društva Mariji Ani Kranjc, vsem dosedanjim predsednicam in predsednikom, članom organov društva, Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ministrstvu za kulturo za sofinanciranje Biltena in tistim, ki se prav tako trudite ohranjati našo dediščino in popularizirati njeno varstvo.
Dr. Robert Peskar
Publikacija je razprodana in za nakup več ni dosegljiva, lahko si jo ogledate in prelistate na spodnji povezavi:
