Dr. France Stele

France Stele

(21.februar 1886 – 10.februar 1972)
Dr. France Stelè (foto: Matej Sternen, pred 1930). Ljubljana, Narodna galerija, fototeka, inv. št. 3690

Dr. France Stelè (foto: Matej Sternen, pred 1930). Ljubljana, Narodna galerija, fototeka,  inv. št. 3690 

France Stele se je rodil 21. februarja 1886 pri Birtovih v Tunjicah kot najstarejši od šestih otrok in umrl 10. avgusta 1972 v Ljubljani. Ljudsko šolo je obiskoval v Tunjicah in Kamniku, gimnazijo pa v Kranju med leti 1898 in 1906, kjer se je izkazal z izrednim darom za matematiko. Prežet z ljudskim izročilom je v dijaških letih zbiral ljudske pesmi z za Štrekljevo zbirko (gradivo ljudskega pripovedništva, ki ga je na prošnjo dr. Karla Štreklja zbralo in poslalo na Slovensko matico okoli 300 zbiralcev) in jih podpisoval s psevdonimom France Francetov. V takrat poljskem Lvovu (danes Ukrajina) je kot slovansko zaveden študent odslužil enoletni vojaški rok, nato pa se je leta 1907 vpisal na dunajsko univerzo. Sprva na oddelek za slovansko filologijo in zgodovino ter leta 1909 še na umetnostnozgodovinski oddelek prof. Maxa Dvořáka. 

Na Inštitutu za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje se je kot izredni član posvetil zgodovinskim pomožnim vedam in umetnostni zgodovini. V študijskih letih se je kot učenec Janeza Evangelista Kreka zavzemal za njegove narodnostne in socialne ideje ter sodeloval v akciji za ustanovitev slovenske univerze. Gradil je prijateljstvo s slovanskimi kolegi, še posebej s Poljaki. Praktikant dunajske Centralne komisije za varstvo spomenikov je postal že leta 1912, vendar je 1. svetovna vojna prekinila uspešno začeto delo. Na galicijskem bojišču je bil ujet in odpeljan v rusko ujetništvo (1914-1918), ki ga je preživel v Sibiriji. 

Umetnostne spomenike je popisoval že pred diplomo. Diplomiral je leta 1911 in se kvalificiral za arhivsko, bibliotečno, muzejsko in spomeniško službo. Že pred diplomo se je posvetil študiju slovenskega srednjeveškega slikarstva na Kranjskem, ki je po nasvetu njegovega učitelja Maxa Dvořáka postalo tema disertacije z naslovom Gotsko stensko slikarstvo na Kranjskem, s katero je leta 1912 tudi doktoriral. Srednjeveško stensko slikarstvo na Slovenskem je ostalo tema njegovega nadaljnjega raziskovanja. V primerjavi z njegovimi kasnejšimi izsledki in objavami, ki so neločljivo povezani s konservatorskim delom, ima disertacija le še zgodovinski pomen. 

Po vojni se je na univerzi v Ljubljani oblikovala umetnostnozgodovinska katedra pod taktirko Izidorja Cankarja. Ko se je Stele leta 1919 vrnil v Ljubljano, je prevzel vodstvo Spomeniškega urada za Slovenijo. Službo konservatorja je opravljal do leta 1938. Od 1921 je honorarno predaval umetnostno zgodovino na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 1937 je bil imenovan za izrednega profesorja umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, 1952 je postal redni profesor. Leta 1960 se je upokojil, kot zaslužni profesor pa predaval še naprej.

Leta 1924 se je France poročil z bibliotekarko in zgodovinarko Melito Pivec (9. marec 1894 Dunaj – 15. oktober 1973 Ljubljana). V zakonu sta se jima rodila dva otroka, Melita in Franci.

France Stele velja za enega izmed utemeljiteljev slovenske umetnostne zgodovine ter začetnika slovenskega konservatorstva. 

Z odlokom z dne 12. junija 1913 je mladi Stele postal prvi poklicni konservator dunajske Centralne komisije za varstvo spomenikov v Ljubljani in je pokrival območje nekdanje Kranjske in Koroško. Začeto delo je nadaljeval po 1. svetovni vojni in kot konservator za celo Slovenijo deloval vse do leta 1938, ko je za Izidorjem Cankarjem prevzel oddelek za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pri konservatorskem delu je še vedno sodeloval kot svetovalec, večkrat pa tudi kot sodelavec. Ključna so bila tudi njegova prizadevanja za ureditev ustrezne zakonodaje na področju spomeniškega varstva. Slovensko spomeniško varstvo je uredil po načelih Aloisa Riegla in Maxa Dvořáka »konservirati, ne restavrirati«, čeprav je po 2. svetovni vojni to pravilo prilagodil principom F. Forlatija »ne obnavljati, pač pa restavrirati«. Pred 1. svetovno vojno je strokovno posegel v reševanje fresk pri Sv. Primožu nad Kamnikom in v Millstattu na avstrijskem Koroškem. Po vojni in kasneje so se vrstila odkritja na Vrzdencu, Crngrobu, Turnišču, Zgornjem Jezerskem, v minoritski cerkvi na Ptuju, Vitanju, Suhi pri Škofji Loki, na Kamnem vrhu pri Ambrusu, Gostečah, na Ptujski Gori, v Mariboru, Celju, v cistercijanskih samostanih v Kostanjevici na Krki, v Stični in dominikanskem samostanu na Ptuju. Na tem mestu enostavno ne moremo zajeti vseh objektov, kjer je Stele deloval kot konservator, a je za sabo pustil svoje dragocene terenske zapiske in mnoge fotografije, ki so danes ključni dokumenti za konservatorsko delo.

 

»Čas je oblasten gospodar nad vsem, kar človek ustvari, človek ustvarjavec sam pa pogosto najbrezobzirnejši uničevalec vsega podedovanega. Proti obema se mora konservator boriti, proti prvemu s tehničnimi ukrepi, proti drugemu s poukom in prepričevalno besedo. Svoj cilj mora vztrajno zasledovati, mora pa biti potrpežljiv strateg, ki oblegane trdnjave ne bo zavzemal s silo in je ne bo porušil, marveč bo izmanevriral njeno predajo.«  

France Stele
Varstvo spomenikov X, str. 24


Spomenike je pojmoval kot zgodovin in kulturne priče preteklosti. Zanemarjal ni niti preprostih objektov na podeželju, ki so pogostokrat ostajali prezrti, vendar zelo pričevalni za kraj in čas. Kot odličen poznavalec domačega in tujega spomeniškega gradiva je utrdil slovensko umetnostno zgodovino in posebej poudaril geografski položaj slovenske umetnosti v ožjem in širšem evropskem prostoru ter postal zaslužen za prepoznavnost slovenskih umetnostnih spomenikov v okviru že priznanih spomenikov Evrope.

Častna priznanja in nagrade:

1935 je bil imenovan za častnega poljskega konzula,

1962 je prejel zlati doktorat dunajske univerze, 1969 je prejel častni doktorat ljubljanske univerze, 1966 Prešernovo nagrado za življenjsko delo,

1969 Herderjevo nagrado ter red zaslug za ljudstvo z zlatim vencem,

1971 je za dolgoletno delo in velike uspehe na področju slovenske in jugoslovanske umetnostne zgodovine prejel listino častnega občana Kamnika.

Od 20. marca 1975 se po njem imenuje Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU. V Kamniku so po njem poimenovali tudi ulico – Steletova cesta – in mu leta 1987 postavili spomenik pred osnovno šolo v Tunjicah.

Bibliografija

V svojem dolgem in plodnem življenju je objavil preko 600 razprav, poročil, esejev in publikacij, vključno s številnimi gesli v leksikonih. Izsledke svojih raziskav, ki so se mu izoblikovale v pogostokrat neločljivi povezavi s konservatorskim delom, je predstavil v naslednjih knjigah:

Politični okraj Kamnik (1929): Prva po sodobnih metodah zasnovana umetnostna topografija z opisi cerkva, dvorcev, gradov, posameznih stavb v mestu, znamenj in kapel. Pred fresko Križanje, cerkev sv. Petra in Pavla v Vitanju, 1930

Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924): Pionirski pregled slovenske umetnostne preteklosti in njenega razvoja.

Monumenta artis Slovenicae I-Ill (1935- 1938): Pregled slikarstva do romantike

Umetnost zapadne Evrope (1935): oris njenih virov in glavnih dob njenega razvoja

Cerkveno slikarstvo med Slovenci (1937)

Architectura perennis (1941): S številnimi študijami je Stele pospremil delo arhitekta Jožeta Plečnika, ki ga je spoznal v Pragi, v Ljubljani pa stike z njim še poglobil

Slovenski slikarji (1949)

Napori (1955): Z osebnim doživljanjem prežeti vtisi arhitekture Aten, Benetk, Budimpešte in Ljubljane

Umetnost v Primorju (1960): Poglobljeni izsledki študije, začete v razpravi Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji (1950)

Arhitekt Jože Plečnik v Italiji (1967): Knjiga je podprta z umetnikovimi osebnimi pismi

Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja (1969): Celovit pregled srednjeveškega slikarstva v Sloveniji

Slovenski impresionisti (1970): Izbor likovnih del slikarjev, katerih delo je Stele dobro poznal, ga tesno sodoživljal in interpretiral

Gotsko stensko slikarstvo (1972): Izšla posthumno v zbirki Ars Sloveniae

Slovensko umetnost in njen razvoj je dolga leta spremljal kot urednik revije Dom in svet (1920-1930), že na Dunaju je urejal akademsko glasilo Zora, v Ljubljani sam ali z drugimi Kroniko slovenskih mest in Zbornik za umetnostno zgodovino.

Terenski zapiski

France Stele si je opažanja o vseh spomenikih, ki jih je obiskal od leta 1913, ko je postal deželni konservator za Kranjsko, pa tja do konca 60. let, zapisoval v terenske beležnice; pozneje so bile prepisane, prepisi pa urejeni topografsko. Zapisi obsegajo podatke o umetnostnozgodovinskih spomenikih, ki so še ohranjeni, in o spomenikih, ki so zaradi dotrajanosti propadli, spomin nanje pa ohranjajo ravno zapisi Franceta Steleta.

Izvirniki in prepisi se nahajajo v prostorih Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, Novi trg 4/II.

Seznam krajev (PDF): France Stele tipkopisi terenskih zapiskov A-Ž.pdf

Objave:
Zajc, R., Resman, B., 2006, Umetnostni spomeniki na Slovenskem – Steletovi terenski zapiski, Umetnostna kronika, 13, str. 36.

Literatura:

  • Arhiv SKD (razstava Nascitur non fit: Steletovi nagrajenci za leto 2010, 2011)
  • Enciklopedija Slovenije, Zvezki 1,7,12, Mladinska knjiga, Ljubljana
  •